Ratigoj.com

Radgonski grad


Ime Radgone izvira prav iz tega bojevnika, ki si je na hribčku najverjetneje zgradil prvo utrjeno bivališče. Če ga v tem niso prehiteli Kelti, Rimljani ali kateri drugi plenilci, ki so se hoteli za dalj časa naseliti v, sedaj, mojem kraju. Ampak o teh ni v mojem kraju nič preveč znanega. Prav tako je bolj iz megle kot iz mesa in kosti sestavljen tudi Ratko. Vendar je zapustil mojemu mestu in meni vsaj svoje ime. Da ime mesta Radgona izhaja iz nemške besede za kolo »das Rad« je samo posledica germanizacije slovanskih krajev, podobnega zvena besede Ratko in Rad in germanskega nepoznavanja slovanskih jezikov, kar je še tudi po dolgih stoletjih vedno aktualen problem.

V zgodovini se pojavlja kar nekaj oblik zapisa imena Radgona: Rachersburch, Ratkoysburg, Rategoisburg, Ratkersburg, Radkersburg, Rakgerspurg, Racherspurch, Rachespurg, Ratkaspurch, Rakkerspurg.

V zgodovini se večkrat omenjajo župnije in župniki Radgone, celo uradnik vojvode je bil omenjen v listini iz 1182. leta. Tega leta je namreč štajerski vojvoda (leta 1180 povzdignjen v štajerskega vojvodo – dux Stirie) Otokar IV. izdal listino kartuzijanskemu samostanu iz Žič, v kateri menihom samostana podeljuje tudi prihodke trga Radgona. Ta listina je bila na ukaz vojvode prebrana in potrjena z žigom »ante ecclesiam Rachersburch« – pred cerkvijo v prisotnosti množice ljudi in plemenitašev. Pet prisotnih plemenitega rodu iz Bistrice, Otto in njegovi sinovi During, Otto, Heinrich in Erchenger so potrdili listino. Pojavlja pa se vprašanje pred katero cerkvijo so razglasili to listino. Ali pred cerkvijo sv. Ruperta, ki je bila na grajskem hribu pred gradom, ali pa pred današnjo farno cerkvijo sv. Janeza Krstnika, ki je v današnji avstrijski Radgoni. Verjetnejša je teza, da gre za cerkev sv. Ruperta, ki je bila takrat glavna cerkev in pa dejstvo, da je bila cerkev sv. Janeza Krstnika prvič omenjena v dokumentih šele 24. oktobra 1396, kdaj pa je bila zgrajena, pa ni znano. S to listino je nedvomno potrjen obstoj gradu, žal pa se listina ni ohranila v izvirniku.

V letu 1188 je bil gornjeradgonski graščak Hartnid von Rakkerspurg udeleženec križarskega pohoda nemškega cesarja Friderika Barbarosse, kar je izpričano v obdaritvi samostana Admont.

V 12. Stoletju so bili lastniki gradu grofi Spanheimi nato pa Trangavci. V tem stoletju so znani še nekateri radgonski graščaki: Adalbert (1129), Oton (Ottokar I. 1129),po njem ga deduje njegov stric Bernard 1149, Herand in Riker (1189).

Grad je ostal še naprej v lasti deželnih knezov, ki so ga dali v zakup rodbini, ki se je poimenovala po gradu. Leta 1213 se omenjajo oskrbniki gradu (»Gebehardus offitialis de Ratigoypurch«) in viteza (»Poppo et Liutoldus miles de Ratigoyspurch«).

Leta 1269 se v dokumentih pojavi Alhoch kot lastnik že drugič. V boju proti Madžarom je bil poražen in del njegovega premoženja je bil dodeljen sorodnikom Stubenbergerjem, ki so ga pozneje podarili naprej samostanu Admont, grad pa je ostal v lasti deželnih knezov. Grad se v dokumentih omenja kot »vest Rakherspurg«.

V Otokarjevem urbarju (1265-1267) se omenja gornjeradgonska gospoščina, ki je imela 40 podložnih vasi s 355 kmetijami. Otokar II. Přemysl, ki je bil v letih od 1260 do 1276 vojvoda Štajerske, je na otoku sredi Mure dal zgraditi utrjeno naselje in ga naselil z nemškim življem. To se je moralo zgoditi nekje med leti 1269 do 1273. Dokument z datumom 25. Januar 1299 omenja »Ratkerspurch« kot mesto. Na dokument obešen pečat nosi podobo kolesa z osmimi špicami. Od takrat naprej je zgodovina gradu neločljivo povezana z mestom.

 

Objavljeno: 01/06/2011 ob 15:25

No Replies

Feel free to leave a reply using the form below!


Leave a Reply